gledaš s prozora zamišljaš trag
zelenog autobusa koji dugo stoji
pred ulazom u blagi kovitlac kiše
što te uspavljuje daljinama
napustio bi prozor pustio bi da rastu
uzbuđujuće slike daleko izvan tebe
ali nejasno osjetiš kako srazmjerno
bubrenju kišnih kapi što klize
niz prozorska stakla i u tebi raste
neshvatljiva radost
pogledom se uljuljkano i ne htijući
vratiš slici zelenog autobusa
koji se izgubio u ravnici
tamo gdje već cvjeta jedno proljeće
s dalekim usamljenim ugodnim
vjetrom u ravnicama
Svako od nas ima svoj i samo svoj pogled kroz (sopstveni) prozor... Nekad je to radost, češće rezignacija i tuga, seta... Sve je to DAR DALEKOG SNA. Sjajno, kao i uvek.
Lp Milena
Hvala, Milena, na lijepom komentaru.
LP
Mirko
Ko lahko potuješ v mislih z zelenim avtobusom, ki se izgubi, tako kot se izgubijo misli v ravnici ... pomirjujoča pesem, ki sen spremlja v budnost - čestitke,
lp, Ana
Ana, hvala za podcrtavanje pjesme.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: mirkopopovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!