Zaplavam. Oblečem morje. Ravno prav mi je. Čutim tleče utrinke zvezd, ognjišče vagabunda v zadnji dolini voda.
Še zidam pomol, ob katerem bi pristala ladja. Zlagam kamen na kamen, nizam jih na upanje kot jagode na vrvico. Za molitev ali za življenje. Na koncu je zmeraj križ. Včasih za jadra.
nianse morja
osvobojene kože
oblečene v mir
Predlagam popravek zadnjega verza haikuja:
oblečene v mir
Tako dobiš bolj primerno neglagolsko obliko in z njo potreben uokvirjen trenutek!
Hvala, Lidija
lp
pi
Poslano:
11. 10. 2020 ob 08:31
Spremenjeno:
11. 10. 2020 ob 10:31
Lepoooo in zelo, zelo lep haiku.
Ušlo mi je ... ampak sem našla (*_*)!
Lep dan, Marija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!