Moje platno je širše od sprenevedanja,
krčevito držim stojalo dobrote
nad sarkastično pečino,
na katero ne upaš v plesnih čevljih.
Odkar je vrv prozorna,
grabiš raševinaste konopce,
pripusti moje pse, prosjačiš.
Zdaj imam krila,
zdaj prečim lahkotno;
obdrži zase
vse svoje roke
v svojih žepih.
…,
zaplešiva zdaj pod modro nebo*
————————————
Poslano:
20. 07. 2020 ob 15:01
Spremenjeno:
26. 09. 2021 ob 23:15
To je fotoverz, beri skupaj s pogledom na fotografijo:
1
Čez nebo tečejo nitke in mi kot vrvohodci na njih. Morda res bolje z nekaj dobrote in s krili, kot s figami in rokami v žepih.
Zelo razprta pesem, ki v svoji dialoškosti pušča ogromno mest za iskanje zgodbe.
Čestitke,
H
Hvala, Helena,
Mirjam
P. S. Sem ugibala, kaksen bo vpliv nzg ;)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mirjam Dular
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!