kavo si skuhava

ob polnoči.

inhalirava kafein

samo da lahko bediva

ob pitju

in zadevanju.

briljantno je kako tema nima istega okusa

za naju kot za tiste

nespeče

ki se ruvajo z insomnio ali neko drugo

bolečo oslarijo

in žvečijo svoje zobe vse do zarje

ter prosijo svoje kosti

naj izkusijo zemljo.

ne veva več imen

najinih dni

označiva jih glede na to kako parket cepeta

pod najinima glavama

ki se zmeraj vrtijo.

ampak svet ostaja pri miru.

smrtonosen.

količina drog ki jih posnifava

in pogoltneva

ne pride niti blizu umoru

tega kar bi bilo možno tam zunaj.

zato se ubijava

tudi če samo z družbo en drugega

in to je srečen način samomora

za oba.

v jutru

se varnost in toplina noči

raztopi

zato beživa v zaklon

in zapirava žaluzije

zato da naju Sonce

tisti spletkarski pesjan

ne doseže.

še en nov dan dirka zunaj

za vse ostale

za pse

za pedofile

za preplačane šefe –

ne naju.

midva sva perfektna v najini zmešnjavi

in predrzna da sva nevidna

vsem na očeh.

tik preden greva

v posteljo

odklopim telefon

in dam budilko

v hladilnik.

in ko te spanec odnese

dam še zadnji izdih

za vse tiste insomniake ki jim ni uspelo

in skoraj mi jih je žal

saj smo si pravzaprav delili to noč

nemirni in boleči

ena velika loterija

mi vsi.

strese me blisk upanja

da jutri

mogoče midva zmagava

in nato sosed vžge svoj avto

da gre v službo

da počaka na dobitek

kot vsi ostali.

naprimerjanez