Kaj, ko bi si počesala lase,

se je obrnila,

odšel sem,

kaj,

ko bi si uredila frizuro,

sem ji rekel odrezavo,

ni se premaknila,

odšla je v daljavo,

kaj,

ko bi si spela v čop lase,

s pentljo,

dvojno,

mojo,

rekla ni besede vame,

a beseda moja,

šla v daljavo brez besed,

rekel bi,

da, ljubc’a moja lepe plave kodre ’ma,

bi se zasmejala,

bi kričala,

godrnjala,

rekel bi,

da naj opere si lase,

z vodo naj si opere,

kot da bi jokala,

naj si jih natre s šamponom,

kokos,

vrtnica,

dišeča sivka,

ona pa.......

naj si odmakne z okic pramen,

da bom videl jo od daleč,

naj si z glave sname ruto,

ona pa sedaj s klofuto,

ves obupan ji ponudim kapo,

njej pa.......jemlje sapo,

nič,

jo božam po kolenu,

preko gležnja,

brez besed,

glodava poletni led,

njene pač pričeske ni,

ona,

jaz,

na ulici.

mladi umetnik