Pozabil sem te

med potrkavanjem korakov

po nepometenem stopnišču.

Pozabil na odsluženem jogiju,

prekritem z ometom sten,

ki so slišale preveč.

Pozabil na tisti stari omari,

ki je pela, kot pojejo

žalostna debla med burjo.

Pozabil sem te v zadnjem hodniku,

ki ne vodi nikamor.

Mojega srečno nisi slišala.

Čakala si me med podboji vrat

in vedela, da se vrnem.

Noč je pobrisala tvoje sence.

Čakala si me s polobjemom,

kot utrujena žena čaka z mlačnim kosilom.

Kot štorklje čakajo svoje divje orle.

Čakala si me, besna na cesto.

Jutra in večeri so se menjali,

kot češnje in jagode ob potegu ročice.

Ko je zacingljalo

in so se v tvoje žejne dlani

nalili hladni žetoni,

si me pozabila.

Med potrkavanjem korakov,

s pestjo polno zlata.

Jan Perko