RAZPIRANJE

Nazdraviš s prazno roko kot bi imel v njej pol sveta.
Rečeš vse bo še dobro. Medtem ti med prsti polzijo
zahodi, ki z dolgimi šepeti preskakujejo mene samotno.
 
Obrazi so pokončni. Če dobro pogledaš, vidiš krivuljo
na licu. Tisto, kar je nekoč stalo, se plazi skozi neskončnost.
Tisto skuša vdihniti črto in se odpeljati v mrak zore.
 
Zajameš prgišče krika in ga zatlačiš pod žimnico. Noge zakrvavijo,
najstarejše so najmlajše in ne znajo hoditi. Včasih brcnejo
v krožnik, poln morskih kumar. Z jezika visi posušena buča.
 
Ko utihneš, zavalovijo sirene v očeh slepca. Ovijem si ga okoli noge,
stečem z njim, nepopolnim, in mrmram uspavanko. Počasi razprem
svoje telo, pest je globoka. Končam.

Vesna Šare

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
13. 07. 2020 ob 20:16

bravo, 

čestitke za osebnoizpovedno pesem z veliko mero kritiške vizionarskosti, simbolno bogato in izpovedno jasno!

 LP, Lidija

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Vesna Šare
Napisal/a: Vesna Šare

Pesmi

  • 07. 07. 2020 ob 09:22
  • Prebrano 484 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 230
  • Število ocen: 6

Zastavica