Nazdraviš s prazno roko kot bi imel v njej pol sveta.
Rečeš vse bo še dobro. Medtem ti med prsti polzijo
zahodi, ki z dolgimi šepeti preskakujejo mene samotno.
Obrazi so pokončni. Če dobro pogledaš, vidiš krivuljo
na licu. Tisto, kar je nekoč stalo, se plazi skozi neskončnost.
Tisto skuša vdihniti črto in se odpeljati v mrak zore.
Zajameš prgišče krika in ga zatlačiš pod žimnico. Noge zakrvavijo,
najstarejše so najmlajše in ne znajo hoditi. Včasih brcnejo
v krožnik, poln morskih kumar. Z jezika visi posušena buča.
Ko utihneš, zavalovijo sirene v očeh slepca. Ovijem si ga okoli noge,
stečem z njim, nepopolnim, in mrmram uspavanko. Počasi razprem
svoje telo, pest je globoka. Končam.
Vesna Šare