Ob njenem vzdihu,
tistem, ki me začara
in sladko zareže v tišino večera,
da preslišim svoje hropenje,
izpolnim njeno telo
in um mi zastane,
po tiho se mi ugnezdi v srce,
naglas ji zapojem,
zašepetam na ustnice
preden jih posrkam
in oblečem kot plašč spomina,
ne prepustim je vetru,
naj poleti k zvezdam,
ne dam je temnim oblakom,
naj med zvezdami lebdi,
kjer bo gorela zase, zame,
in v grehu, tudi za naju.
Suzana Kavka