Depresija vse ubija.
Prisotna je žalost
in ne zaostalost.
Je bolezen,
čeprav si jezen in ko si trezen.
Občutek nemira, ki te razžira,
občutek obupa, ko poln si strupa,
ko te razjeda notranja beda.
Ko obupuješ in po sebi pljuješ.
Poln si krivde in nemoči,
v mislih ves čas ti nekaj brenči
in nikoli se ne umiri.
Ko si potrt in čisto si strt,
ko si brezvoljen, z bedaki obkoljen,
ves nejevoljen,
ko nimaš moči za vsakdanje stvari,
ko si raztresen, za druge neresen,
poln si krivde in si brez volje,
kot da nekdo znotraj te kolje.
Ne moreš spati, okolica te blati
in vendar hkrati se moraš razdati.
Si razdražljiv, nezanesljiv,
komaj zdržljiv ter za okolico nesprejemljiv.
Zahtevajo odločnost ter pričakujejo točnost
daš jim lahko le svojo neodločnost.
Si samokritičen, ne znaš biti političen,
občutki manjvrednosti v vsej svoji bednosti,
verjetno je vzrok tudi v dednosti,
nikoli ne vidiš se v vsej svoji čednosti.
Tvoje vzdušje je malodušje,
si brez energije, a vendar v tebi klije,
podoba smrti, ko bodo potrti vsi tisti,
ki niso opazili tvoje stiske in samopodobe nizke,
vsi tisti, ki so sami čisto gnili, in ki niso opazili, 
da si bil na koncu, nič več na svetlem soncu,
ampak v trdi, čisti temi, 
brez lune, zvezd in čisto nemi..
ki jo pretrga krik, obupa vseh oblik,
ko si končam življenje,
ter v meni trpljenje, vrenje..
Ko našla sem spokoj,
začuda res takoj,
ostal je le spomin in misli name,
žal mi je hčerk in moje mame.
Prosila sem pomoči,
bila sem sama, brez moči.
Žal tega niso opazili
in vendar niso oni krivi.
Zato pazite, dragi moji,
DEPRESIJA-počasi ubija!

Renata Volk