Ko tavama drug ob drugembrez iztegnjene dlani,ko zreva drug mimo drugegaz izgubljenimi očmi, ko misel misli ne ulovi,saj v neznano hiti,ko neveš zakaj, ne kam ne kod,takrat se zaveš,da si zašel na neznano pot,katera ti ne da odgovora,v kateri čas ure ne pozna in 

je globina trenutka brez dna.

Takrat zaman iščeš rešitve,
ni jih,
kot ni tebe,
vse je neznano,
vse je neoblično,
brez vsebine,
kot da ničesar ni bilo,
vse se zdi kot,
deroča brezčasna reka,
katera te po delcih odnaša,
skozi krik tišine,
ki ne mine, ne mine.

Želel bi stopiti nazaj,
v tisti čas pred tem,
ko je verzel vse vzela,
v kateri si poniknil,
da bi se vprašal le,
zakaj si dopustil,
se prepustil,
tej črni reki vetra,
ki povratka ne pozna.

Obale ni,
vse pusto je,
še korenine čas je vzel,
je up v tebi zgorel,
v pepelu pa je vendar
krik še tlel. Marksl S.

Felix