Doma sem,

d.d.d.,

doma jo imam,

d)))

dobra je,

enostavna,

destrukt....

konstruktivna,

nihajoča, pulzirajoča, hladna,

ledena disfagija,

imam jo,

na dnu želodca,

ko perem svoj disfagični avtobu$,

imam jo,

na dnu podplatov,

ko umivam spominsko enoto,

disfagija,

ne bo šlo,

nimam je,

ko s pozdravom ovenčam tega, onega, 

sredstva,

predmete,

avtobus in podplate....

na dnu želodca,

disfagija,

na tabli vsakdana,

ko zrem v njo,

v disfagijo,

domačo, nujno, potrebno in..........avtobusno,

ko se vse zdi,

ko vse poti vodijo do kabine,

domače, bele, steklene,

ko vse misli odidejo k ličinkam,

domačim,

disfagičnim,

ko mi zmanjka "post-mortema",

zavrtim ga nazaj,

v disfagični raj,

pod kolesa avtobusa,

ki pere moje podplate,

na njih se dela domača dosfagija,

doma,

v zaledju, zatišju, zavetju,

v ničemer,

v disfagiji,

ki dviguje moj želodec,

ki dviguje moje subverzije,

moje disfagije, disfagije, anomalije,

doma sem,

pod disfagično lučjo,

stehtam svoj avtobus,

vendar ga ni,

moji podplati,

tudi teh ni,

nimam več drobovja,

nimam več okovja,

samo sebe,

svoj dom,

svojo ličinko,

ki pravi,

da prihaja,

da odhaja,

v nalivu disfagije,

DDDDD)))))

-------

Nato odidem skrušenega pogleda.

mladi umetnik