Leta, leta sem in tja, leta tečka muhasta.
               Gleda, kam se vsedla bi, koga Kuja že tišči.

Muha ta, huda, Cis - Cis se imenuje,
ko vsakega, tu in tam, kdaj obletuje.
In strašni nje piki neznansko srbijo,
ko tečko, vso tečno, pri kom povzročijo.

Pri nas marsikje muhe rade živijo.
Se afriškim, slavnim, podobne ne zdijo,
ki Muhe Ce - Ce se še vedno glasijo
in ko ljudi pičijo, kmalu zaspijo.

A če naša Cis - Cis na koga se vsede,
kaj kmalu nameša prav dosti mu zmede.
Bolnik je čemeren, veliko se kuja,
je volje bolj črne, vse težja je Muja.

Se kmalu že dere, pa cvili in joka,
z nogami v Cepêtu in z rokami poka.
Užaljen. In kmalu zgodi se najhuje:
na tleh obleži. Ihto, solze stopnjuje.

Znanstveni modro so glave staknili
in prav nedvoumno vsi ugotovili:
da Cis - Cis najlažje tako se pozdravi:
z načini, pristopi, ki vsem so tapravi.

Najprej ga, nežno, zagrabiš bolnika
in stisneš v objem ga, ko najbolj ga pika.
Nadležno pa muho se fajn da spoditi,
ko lepe besede začneš govoriti.

Potlej ga primeš za nogo in roko
in pesmi vesele zapoješ visoko.
Zdaj sem in zdaj tja lepo gneteš med prsti,
da bolnega požgečkaš. Kaj? Vse po vrsti:

med rebri, pod pazduho, najbolj za vratom,
po hrbtu, po nogah in proti podplatom.
Da v vriskih, krohotu prav vsi se smejijo.
Obrazki čemerni pa se razjasnijo.

Maša GL