Od zdaj imam, veš, le dolžino dneva
v minuti tam; ni od nobene želje.
Nebo je golo, ki do tebe pelje.
Pokrijem z njim se, me spomin ogreva.
Tako spet z mano nežnost je poljuba,
ki v strah sem skril ga, ko sem stran odhajal.
Ustavljen dih sem sred' poti ti dajal.
Naj zdaj objemam te s pestjo, preljuba?
Vse tuje mi je, sreča več ne poje.
Me rani zvezda, vsakič, ta, ki pada.
In spuščam ptice želje, vse so tvoje.
Za konec rekel bi samo še dvoje:
Se spomniš name kdaj, me imaš še rada?
Če moreš, pošlji kavo in povoje.
urednica
Poslano:
25. 03. 2016 ob 11:36
Spremenjeno:
25. 03. 2016 ob 13:12
Majda, dobro ...
Upam, da ne boš jezna, če se poigram z besedilom, ki ima vse pogoje, da nastane fajn sonet v jambskem enajstercu:
Nebo je golo, ki do tebe pelje.
Pokrijem z njim se, me spomin ogreva.
In spuščam ptice želje, vse so tvoje.
Za konec rekel bi samo še dvoje:
Če moreš, pošlji kavo in povoje.
LP, lidija
Draga Lidija,
vzela sem si dolgo časa za razmislek....
Iskrena hvala za to, da si si vzela toliko časa za to pesem.
Veš, bila je vaja iz Pesniške delavnice...naloga je bila 4 vrstice, 4 kitice...no, meni se je obrnilo vse še v rimo.
Tako bom zdaj imela dve pesmi, svojo in TVOJOMOJO :)
Hvala ti še enkrat in oprosti za pozen odgovor, res sem bila v dilemi....
Objemček.
lepo bodi ( po majhno in po veliko ;)
Majda
Majda, škodam, da si tisto osnovno pesem že umaknila ... Lahko jo daš nazaj, vsaj sem v komentar, da bomo vsi videli razvoj in obe pesmi ...
Pozdravček nazaj :)
LP, lidija
:) ....pesem v povojih in njen razvoj :)
:) Lepo bodi, draga Lidočka!
Majda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ob potoku - Majda Kočar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!