odseku mi se noge i s rukama
nije sve okej kaže
smiri se samo tango se igra
s tugom mostara posle rata onda se javi
visocki i njegova stara gitara iskreno
ni arsenu nije svejedno mislim
postaću dezerter ili izbeglica
na jednom od krcatih čunova
od papira tražim samo da ne šušte
dok ih iznova listam
Prefinjena poetska nostalgija.
I sve nas je manje na tom brodu od papira.
A posle nas Tamo niko neće putovati.
Jagodaaaaaaa
Željko, poezija ne može s nama nestati jer je Ona srž, bit ljudskog bića. Živeće koliko i svet. Mi jesmo Argonauti, ali ne i poslednji :) Možda smo samo jedna od sorti koje se više ne "primaju". Ali, tu su nove... Uostalom, sve je sklono promenama... Drago mi je da ti se pesma dopada i da na istom čunu plovimo. Pozdrav tebi i mirno more ~ ~ ~
Jagoda
Pesem, ki z intimnega stališča kaže na grozljivosti uničenja (Mostar, beg s čolni ...) - ko bi vsak Marko našel pravi papir za svojo pot v svobodo ...
čestitke,
lp, Ana
Hvala, Ana! :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: jagodanikacevic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!