Zakaj mu skozi okno podajaš klobuk Tistega
ki ga je najraje nosil Sedaj si z dlanmi zakriva
obraz da ne morem ugotoviti kaj sanja A vem
da tudi mrtev sanja Veter neusmiljeno ukrivlja
njegovo senco tja čez rob mesta Tam izza
cipres vstaja luna in njihove sence se
dotaknejo njegove Ti pa še vedno molčiš
Okno si pustila odprto da vstopa noč in
med nama ugaša svetloba Sedaj ne vidim več
kako gledaš za njim A vem da gledaš
Tvoje oči lovijo še zadni odsev njegove
sence Nikoli mi nisi povedala ali je uspel
s klobukom prestopiti tisti rob na koncu
poti
Všeč mi je ta tvoja pesem, lepo zaposli misli in odpre čute, poet Dimitrij!
Lep pomladni dan ti želim,
Sašo
Poslano:
11. 06. 2020 ob 11:02
Spremenjeno:
11. 06. 2020 ob 11:03
* noč in dan si podajata roki, sonce je vedno na istem mestu, v temi sonc ni možno prešteti, čez dan pa me ljubeznivo slepi...in s sencami hladi.
Čestitke *
Sašo, hvala za komentar in razumevanje pesmi. Napisana je "na dah".
Svit, tudi tebi hvala za komentar. Vse se vrti v enakih cikličnih krogih, samo mi smo vsakič prekratki in naši cikli rišejo spiralo.
Obema še enkrat hvala in lep pozdrav vsem
Dimitrij
Klobuk, ki ohranja spomin in odprta okna, skozi katera poleg noči vstopajo duhovi in prividi ... čestitke,
lp, Ana
Poslano:
15. 06. 2020 ob 17:11
Spremenjeno:
15. 06. 2020 ob 20:47
Ana, hvala za tvojo izpostavitev pesmi. Res je. V našem bivanju smo vsi na nek način hiše, odprtih oken. Skozi nje vstopamo in iztopamo, dokler se nekega dne ne vrnrmo več.
Še enkrat hvala in lep pozdrav
Dimitrij
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: dimitrij
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!