SOLZAVICA


V Savo v slapovih stresam
v laboratoriju spočete zdrizaste solze.

Kot čarobne žogice
skakljajo in plivkajo po vodi.

Na poti vzdolž toka proti Črnemu morju
se umnoglavci zbirajo ob bregovih in na mostovih,
da bi se jim režali. Še zdolgočaseni pijančki
vstajajo od miz; kot na stranišče dirkajo k bregovom 
in lezejo v pijane čolne.

Umnoglavci ne znajo biti skregani s sabo;

le kako bi potem ljubili bližnjega -
povsod drugod morajo videti sovražnike
in razlike.

Umnoglavci uporabo norčavih besed lahko vidijo
le kot norčevanje, 
zato jih znajo uporabljati
le tako, da se norčujejo. 


Včasih solze v reki poniknejo,

in se z namenom razmoževanja
fukarijo v mrtvih rokavih.

Ne vem povsem točno,
zakaj zbiram solze -
jaz - solzolog samouk ...

Najbrž bolje to, kot da bi bil ženska,
ki bi se bala, da bo rodila gobezdalo
z miljon oboževalcev in bi se skupaj
drenjali na malem asteroidu

ničevosti.

Bolje to. Oh, kako me solzi blebetanje!

Ljudje so solze puščali na klopcah; in sem jih pobral.
Iskal sem jih v norišnicah, jih ven tihotapil
v kapsulah in čajnih vrečkah.
Nekatere sem dobil v dar.
Prav vse so mi zanimivie - tudi tiste
sprane in obrabljene.
Vedeti hočem, kaj je v njih,
kar jih naredi, da plavajo na vodi, letajo po zraku,
rijejo rove in se svetlijo v temi.

Vse te podatke potem vnesem v solzomat,
iz katerega se mi usujejo solze
kot iz jackpota. Malo jih obrišem - jaz, babica -
kot dojenčeke jih poljubim, objamem
in se, nežno frcajoč jih,
poslovim od tejh ljubih malih želvic.

Kakšno od teh solz požrejo žabice,
kakšno od žabic popapcajo štorklje, ki jih potem
po domovih razpošljejo skupaj z novorojenčki;
tudi tako se solze širijo med ljudi.

Ko dojenček joka, se solza napije in osveži,

potem zleze v otroka in spi,
dokler kot skoraj nikoli odrasel
ne napiše prve pesmi.

Solze v oceanih zrastejo
in se lepijo kitom pod oči,
ko jih vlečejo na palube.

Kakšne kot meduze čakajo dopustnike
ob obalah - v brisače se vpivnajo,
zato jih ni moč opaziti, ko mirno čakajo,
da jih napičijo, brezbrižno porjavele.

Ko enkrat obrišeš solze s solzami,
si okužen za venomer.
V začetku te neozdravljive bolezni
je najtežje. Takrat ne računaj na užitek.
Ne pomagajo ne robčki ne rjuhe;
in bognedaj, da bi se brisal v jadra
sredi neurja.

V zadnjem stadiju se pacient intenzivno spopada
z lastnimi prividi, in čisto na koncu,
ne glede na to, kje in kako do nje pride,
nastopi smrt v stanju blažene breztežnosti -

kot da bi bilo ob tvojih parah,
neko blago bitje, ki te ima neizmerno rado,
za katero veš, da ga boš še srečal

ter pred njim ne boš mogel nikamor pobegniti -
ne na Nebu ne na Zemlji.

Srečko Luštrek

Komentiranje je zaprto!

Srečko Luštrek
Napisal/a: Srečko Luštrek

Pesmi

  • 05. 06. 2020 ob 16:52
  • Prebrano 426 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 57.64
  • Število ocen: 3

Zastavica