Ni več sinjega oboka, ni zvezd,
še zadnja luč je ugasnila,
nekje daleč na koncu srca
ugaša še poslednja iskrica
ostal je sam, brez upanja.

So še kakšna vrata odprta.
zakaj so vsa okna zastrta,
še kakšna luč za njimi gori,
ali še kje za njega v kaminu tli?
Boli ga, vse boli, boli.

Stoji na peronu življenja,
zgubljen med množico ljudi,
vsem se nekam mudi,
le on ne vem kam,
kot bi se v nedrih teme zgubil.

Jutra so mrzla, nebo je zoglenelo,
še pot se je izgubila, mostu več ni,
v soju njene sence nikogar ni,
nakar se je še ona razgubila,
zastal mu je korak, poti naprej več ni.

Zakaj ni videl njenega ugašanja?

Felix