Tudi danes
Kaj šepeta takrat,
ko se zbudiš z vonjem po bezgu?
Ko vrabci poskačejo s tvojega temena
in se med krohotom
s perutnicami tolčejo po trebuhih.
Srnam se kolca po prekrokani noči
in deževniki, postarani ljubimci,
se sramežljivo vračajo v svoje male luknje.
Psst! Poslušaj!
Kdo tlači vetrove s severa in juga v isto vrečo?
Zakaj je Dorothy skuštrana?
Se je pločevinasti drvar zagozdil
med dvema skalama?
Pesem je reka.
Potočnice, šarenke, sulci in lipani
trkajo na njene mokre veke.
Ljubeznivi botri samoodpuščanja.
Čakajo.
Da tudi danes prečkaš podtaknjeno brv.
,,,, lahko bi le udarila s petami in se vrnila domov, a veš, da so povsod mostovi, ki jih je najedel črv suma in noben prehod ni varen pa tudi vsaka ura ne bije kakor srce, nekateri verjamejo, da je bitje enako, če se jim govori, govori ... pove
lp
<3
pi
Tudi mene je pesem preselila. Si mislila: zemljine luknje, mogoče bi bilo dovolj le male luknje,
lp, Ana
Sem umaknila zemljene .... Ne vem, kaj sem mislila, ker med pisanjem ne mislim veliko ;)))). Lp, Polona.
Hvala, Irena, za tvoj pravljičen komentar. Včasih rabimo govorjenje, da srce bije bolj potiho.
Lep dan ti želim,
Polona.
Če so podtaknjene brvi, se prek njih da sprehoditi na stran živalskega, ki je tako človeško (vsaj v tej pesmi), čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: poetesa
- 02. 06. 2020 ob 05:47
- Prebrano 698 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 240
- Število ocen: 13