Kakor jesensko listje ali kri,

ki tiho v sneg kaplja iz smrtne rane,

kot mak, ki ziblje se sredi poljane,

kot baker, ki na soncu se blešči,

kakor večera zadnji tožni krik,

kot vrtnice škrlatne vonj duhteči,

kot zarje jutranje svit tolažeči,

kot ruta, ki za njo podi se bik,

tako rdeči tvoji so lasje,

ki v sončni se svetlobi ti bleste

in moj pogled opijajo, da vdano

sledi jim v vetru, v burji neprestano;

zdaj sreče moje vir, zdaj trpki moj obup,

o, vino tvojih las, o sladko-grenki strup!

Matej Krevs