UBOŽNI POET (prva verzija)

 

 

Bil je tožen čas virozen,

ko sem se odpravil v mesto,

da bi si sposodil knjigo

Heinrich Heine: Romanzero.

Toda knjižnica germanska

ni obratovala, v mestno

sem poklical, jezen, pa se

javi avtomat mi resno:

vse enote do preklica

so zaprte. Neverjetno,

že je tu coronavirus,

že se spravil nečloveško

je nad sam hram učenosti,

kje bom zdaj dobil to spevno,

blagodejno zbirko pesmi:

Heinrich Heine: Romanzero.

Tuhtam, tuhtam, kar nanekrat

žarnica prižge se dvesto

watna mi nad glavo, jasno

na oglasnik Bolha šel bom,

tam pa vpisal brž v iskalnik:

Heinrich Heine: Romanzero.

 

Grem na internet mobilni

in storim kakor rečeno,

strela gromska - en zadetek:

Heinrich Heine: Romanzero.

 

In pokličem, da se zmenim,

kje lahko prevzel osebno

bi to tožno knjigo pesmi,

za ta tožni čas primerno,

pa mi reče glas z naglasom:

kad prišel boš v Prule, desno

mi zaviješ kod Ljubljance

onda samo paralelno

dok ne prideš do gostilne

Jakob Franc i tamo levo,

tamo imam svojo firmo,

jaz se zovem Husić Meho.

 

Bil je tožen čas virozen,

vreme je bilo deževno,

ko zapeljal sem se v Prule,

pri Ljubljan´ci krenil desno

in naprej lepo ob reki,

(vozil z njo sem se vzporedno),

vse do Jakob Franc gostilne,

tam zavil sem ostro levo

in ustavil se pred firmo,

zunaj stal je Husič Meho,

bil je to gospod že v letih,

z masko čez obraz zeleno,

da se ne okuži s kugo,

ki zdaj tare celo zemljo,

rekel mi je bez zamjere,

taki časi su, kaj čemo

in mi knjižico izročil,

zanjo dal sem sedem evrov,

rekel je še: ljepo branje,

pa sva se ločila srečno,

on nazaj tja v svojo firmo,

jaz domov, v luknjo podstrešno,

kjer ubog poet prebivam

in živim življenje bedno

z lonci, ki v njih dež mi lije

s stropa trhlega, z marelo

vso že preperelo, ki nad

glavo jo imam razpeto,

da mi ne kaplja, ko pišem

na modrocu svojo revno,

nepomembno poezijo,

toda zdaj, opažam, vedno

bolj sem brez navdiha, piha

mi skoz dimnik stari, sneg bo,

jaz pa brez polen in dračja,

letos res bo hudo leto,

zdaj pa še ta pandemija,

kaj bom v peč dal, pest sonetov?

zadnje dinarje pokadil

sem za tole bukvo, teslo,

ki je v nemščini, saj spisal

jo je nemški žid, presneto,

tri semestre filofaksa,

pa že mislim, da znam nemško,

ah, da bi me vrag pocitral,

toda zebe me, na delo!

založnik moj hud bo zopet,

če ne bo vse prevedeno,

poslovenjeno do roka,

kje je knjiga, kar na slepo

jo odprem, glej, pesem Azra,

ta je kratka, 16 verzov,

toda bolj slabo že vidim,

mrak na mesto lega, svečo,

kam sem svečo dal, frdamte!

ah, sinoči padla, hecno,

mi je v školjko, ko sem lulal,

brez elektrike nesrečno

se ponoči zaletavam,

v stene kakor slepec, res bo

čas, da preselim se, mesec

ali dva pa grem - na cesto,

mesec! hej, ta mi bo svetil,

polna luna bo potrebno

dala mi nocoj svečavo,

gremo, stihoklep, na delo!

k oknu rit primakni svojo,

naj ti s pegazovo zvezdo

sestra luna zdaj pomaga,

da prevedel boš uspešno

tole knjigo poezije,

morda prav pod tako bledo

je lučjo nekoč napisal

Heine ta svoj Romanzero.

 

 

Matej Krevs

Matej Krevs

Poslano:
28. 05. 2020 ob 13:54

AZRA

Prevod dela: Der Asra

Avtor izvirnika:  Heinrich Heine

 

 

Dan za dnem prelepa deva,

sultanova hčerka mila,

je prihajala k vodnjaku,

kjer je pela voda živa.

 

Dan za dnem ob tem vodnjaku,

kjer šumele so vodice,

stal mladenič zal je, suženj,

vsak večer bolj bled v obličje.

 

Nek večer pa ga vprašala

sultanova hčer je mila:

Daj povej mi, suženj, kdo si,

kje je rod tvoj, domovina?

 

Móhamed se imenujem,

domovina mi je Jemen,

rod moj Azra je, ki ljubi

in umira za ljubezen.

Zastavica

Maša GL

Poslano:
29. 05. 2020 ob 07:17

:) Zanimiv priletljaj. Vesela sem, da ste našli knjigo.

Zastavica

Matej Krevs

Poslano:
29. 05. 2020 ob 18:22

sem prebral dve vaše pesmi, Luno bi ukradla zate, še posebej všeč, ta me je spomnila na mojo:

https://www.pesem.si/a/objava/prikaz/93928/romanca_v_mesecini


Zastavica

Maša GL

Poslano:
29. 05. 2020 ob 21:49
Spremenjeno:
29. 05. 2020 ob 21:50

Sem prebrala vašo Lunino pesem. Ne morem verjet, da sem jo ravnokar prebrala! Kako, da sva lahko  tako podobnih misli. Kot bi šla pri moji pesmi v rikverc. 

Hec pa je, da sem rasla gor prav v Trnovem, a sem se namenoma pri pesmi odločila izpustiti trnovske značilnosti, saj nisem hotela zbuditi Prešerna in sedanjosti mešati s preteklostjo. Pesem sem napisala za moža, ki pa ni Trnovčan, zato sem se osredotočila na staro Ljubljano, ki je ravo na polovici med mojim krajem odraščanja in moževim.

Sem pa dejansko resno razmišljala o tem, saj smo veliko vandrali po gradu kot mularija. In kasneje z možem (takrat še fant)  tudi. Če bi uporabila še Trnovo (KUD in Gradaščico sem hotela), bi pa verjetno kar morala umaknit pesem iz portala zaradi sumljivo podobne rdeče niti....

Zastavica

Maša GL

Poslano:
29. 05. 2020 ob 21:54

Drugače pa je odlična vaša pesem. Cela Odiseja :)

Zastavica

Gregor Markič Factotum

Poslano:
01. 06. 2020 ob 21:59

Super,res.

Zastavica

Matej Krevs

Poslano:
01. 06. 2020 ob 22:28

hvala, Gregor, a to mislite Romanco v mesečini?

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Matej Krevs
Napisal/a: Matej Krevs

Pesmi

  • 28. 05. 2020 ob 13:40
  • Prebrano 445 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 48.29
  • Število ocen: 3

Zastavica