kar človek hoče je

 

redko kar

 

rabi.

 

kar si človek misli

 

ne spremeni

 

nekaterih dejstev.

 

lahko si mislim

 

da v mojih prsih

 

utripa srce

 

ki

 

je več kot mašina

 

biologije in

 

elektrike.

 

lahko si domišljam

 

da čustva nimajo

 

doma v

 

možganih

 

da so možgani več

 

kot

 

telesna funkcija.

 

lahko razpredam kako

 

je duša

 

nadnaravna

 

kako je povezana

 

z izvirom

 

vsega

 

(in ničesar?)

 

ampak kako

 

opaziš nadnaravno

 

kako zaznaš dušo

 

kako pokažeš da

 

je srce več kot

 

zelo

 

prikladen mehanizem?

 

odgovor slišim

 

že

 

preden razprem ušesa –

 

ker čutim

 

ker intuicija

 

ker poglej drevesa.

 

in zavijem z očmi.

 

le zakaj ta

 

obrambni mehanizem

 

le pred čim ta

 

strah?

 

ni neverjetno naključje tega

 

da smo tukaj

 

v tem času in zdaj

 

ko lahko raziščemo in do neke mere razumemo

 

kako –

 

veliko lepše

 

veliko bolj fascinantno?

 

ni rezultat naključja veliko bolj seksi?

 

smo dobitniki kozmosne loterije

 

ki ne

 

prizanaša ničemur.

 

in tukaj

 

sredi praktične smrti

 

visi dragulj modrine in zelenja in sivine

 

ki zaščiti samega sebe

 

da lahko

 

zaščiti kar lahko pride in nastane.

 

in spodleti ničkolikokrat.

 

številna izumrtja.

 

včasih skorajšnje popolna.

 

začetki  iz praktične ničle.

 

in dominira rastlinje.

 

dominirajo oceani.

 

dominirajo dinozavri.

 

vse se je na neki točki sfižilo.

 

in tu se potegne črta

 

ko se loči

 

aroganca od pohlevnosti.

 

sfižilo se je ker

 

je bil to del načrta da

 

se je posledično lahko zgodil človek –

 

pravijo prvi.

 

utemeljena ideja

 

(če je to otrok.)

 

mišljenje da je človek dizajn

 

neke perfekcije

 

je zares

 

otročje.

 

tresem se v hlačah če

 

smo mi

 

res najbolje kar

 

naj bi bilo možno.

 

ne morem trditi brez dvoma

 

ampak zares

 

upam da ni tako.

 

ne moremo biti.

 

ne sovpada z Zemljo.

 

ne sovpada z vesoljem.

 

ne sovpada z logiko.

 

ja,

 

uporabil sem zlobno besedo –

 

logika.

 

ni hujše stvari ki jo lahko

 

potegneš iz rokava.

 

logičarji so spletkarji

 

materialisti

 

brezbožneži

 

pragmatiki

 

ne verjamejo v nič in nikogar

 

skratka

 

so manj napredna oblika človeka.

 

tisti ki se

 

raje kot razumu

 

pustijo speljati čutom

 

so pač fletna družba.

 

vsi so

 

zelo

 

empatični

 

vsi nastavljajo drugo lice

 

da o morali ne

 

govorimo.

 

to so praktični izbranci –

 

od koga točno

 

in za kakšen namen –

 

kdo bi vedel.

 

že mora biti nekakšen načrt.

 

če ne bi bilo načrta

 

ne bi bilo človeka.

 

tako enostavno je to –

 

za izbrance.

 

ponavadi si izberejo nekakšno

 

področje

 

načeloma znanosti

 

in s svojimi hipotezami želijo

 

zrušiti temelje –

 

spet –

 

načeloma znanosti

 

da potrdijo neko svojo notranjo težnjo

 

o pomembnosti namembnosti izrednosti

 

pač

 

želijo samopotrditev da

 

so posebni.

 

kar me absolutno meče iz tira

 

vednokrat.

 

kako lahko pogledaš to

 

brezbožno vesolje

 

to igro atomov in energije

 

in se počutiš kaj manj

 

kot zelo zelo

 

zelo

 

posebnega?

 

očitno mi ta logika hodi v napoto.

 

vprašajo

 

če

 

sem res takšen

 

materialist da

 

ne morem odpreti dovolj svojih

 

ventilov da

 

bi dopustil odgovor

 

še čemu drugemu kot

 

razumu in znanosti?

 

oh, ja.

 

religija nam je kljubovala tisoče

 

in tisoče let –

 

bila odgovor na vse

 

najbrž še kakšnih tisoč let več.

 

to očitno ni bilo dovolj.

 

očitno tudi ni dovolj da

 

90% ljudi verjame v neko

 

formo

 

nečesa več

 

ni dovolj da je dejanski pravi

 

ateist agnostik anti-teist

 

v neizmerni in tlatresoči manjšini.

 

antilogičarji hočejo vse.

 

oni delujejo v absolutih.

 

tako kot njihovi bogovi.

 

tisti z imeni in

 

On

 

brez.

 

kakšna packarija.

 

imeti boga ki je tako len da

 

se mu ne da nadeti vzdevka.

 

Zevsa

 

Thora

 

Horusa

 

lahko spoštujem.

 

se ne pretvarja.

 

lažje ga je dobiti na laži

 

ga iztrebiti.

 

nekdo ki pa je preprosto

 

Bog

 

pa arogantno nastopa kot

 

odgovor za vse.

 

čeprav hkrati ni odgovor na nič.

 

kdor tematiko verovanja

 

in religije

 

jemlje zlahka –

 

teh se bojim.

 

ker to so tisti ki se čez noč

 

reinkarnirajo v nekaj

 

drugega.

 

ne zaupam jim.

 

to pomeni da zaupam sebi?

 

včasih.

 

za pripravo kosila vsekakor ne.

 

za kakšno malenkost

 

kot klofuta za otročarije –

 

pa vsekakor –

 

oglasi se na kavo.

 

ja, res ni čudno

 

da ateisti in tako imenovani logičarji

 

nismo popularni.

 

resnica je pač preveč suhoparna.

 

in če terjaš empiričnost kjer je

 

najbolj važna –

 

si kriminalec in psihopat.

 

eh, ja.

 

ko pa je tako boleče jasno

 

da je največji psihopat ravno

 

Bog (in bog) ki jim je tako pisan na kožo.

 

verjetno z razlogom.

 

verjetno je to del načrta.

 

vse strpati v en koš ali dva.

 

na eni strani logocipe

 

in na drugi izbranci.

 

z logiko vsaj veš čemu si zavezan –

 

izbrani pa nimajo niti

 

najmanjšega pojma

 

kaj jih čaka.

 

čeprav to trdijo.

 

saj trdijo marsikaj.

 

in če izpadem da ne verjamem v nič

 

mislim da ravno ta

 

tekst potrdi nasprotno.

 

strasten do Boga in boga –

 

tako kot je treba,

 

s kritiko do tega ki biva tam gor

 

če nam je res on skuhal to

 

zmešnjavo v kateri smo.

 

in če je res tako nadmočen in vsemogočen

 

bo verjetno točno vedel kako

 

prepričati tudi mene.

 

ostajam strasten do tebe Bog in bog –

 

bodi še ti do mene

 

in mi daj

 

kot dober Kristjan

 

vsaj svoje ime.

 

do takrat pa

 

namesto Amen

 

rečem

 

fak of.

naprimerjanez