Tišina, v katero se spremeni celotno
mesto, ki spi,
postane transcendentna...
Ko bakle utihnejo in ostanejo
le točkaste luči
razkošnega sijaja zvezd v šopku.
Čakajoč rdečo zarjo, elegantno,
skozi okna mečemo bombone na tramvaje
in dišeče šepete cenenih rož
barvamo na prozorno platno jutra.
Vsebina vrelega hrumenja poletja,
ki izginja, omogoča rojevanje
prihodnosti, tega popolnoma neslišnega časa.
Občudujočih idejnih oblik,
opažanj zakrivljenosti vesolja
namesto tisočletnih sanj...
Sprehod, odločni koraki
dohitevajo vztrajna navskrižja;
razigrane želje, nespodobna premišljevanja
v nepomembnih trenutkih razdvojenosti
mečejo sence na prijateljstva;
vojna in smrt iščeta bojišča.
Na koncu le solze
izdajalsko zdrsijo po razpokanih licih,
po gubah preteklega življenja.
V mimohodu...

Jure Drljepan (JUR)