Oči postanejo spužvasto trpke

kadar skušamo stočiti

razcefrano razbolelost

skozi šivankino uho

monolitnih zenic

v obliki srebrnkaste emulzije

iz katere neobčutljivi

razvijajo fotografije okrušenih kipov

umišljene pristnosti.

Žal mnogi med njimi

nikoli ne slišijo petja vode

v noči nad smaragdnimi tisami,

kakor tudi ne berejo iskrenosti

s pomečkanih listkov

zataknjenih za modre platnice,

da bi dojeli, da je tedaj

podoba na zunaj

zgolj plitva jedkanica

na dvomljivi pločevini

obledelega vsakdana.

Ziegler