Obesil sem Maršala na steno.
Pobral sem vse sveče na balkonu,
da bi stopil njih vosek v bareto.
Nato sem iz nebes ukradel Tanjo.
Pričvrstil sem jo, da ne bi padla.
Zabodel sem nož v srce in rdeča kri je stekla.
Stekla sta tudi dva črna mačka, ki sta se zaredila v črevesju
Maršalovega obličja.
On zdaj visi,
jaz pa salutiram
v voščeni bareti
s Tanjo v sredini,
prepojeni z rdečo krvjo.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Marko Nežič
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!