Ne zaklepajte vrat,
saj strah ne bo mogel zapustiti temnega posestva,
ne puščajte me samega,
ko ptice skrijejo kljune pod peruti,
ne odidite vsi,
ko zapoje večerni zvon,
tudi jaz hrepenim po domu;
zebe me,
vlaga kristalizira v ikre,
srca ledenijo,
po zemlji se sprehajajo
androidi;
zvon pritrkava.
Poslano:
17. 05. 2020 ob 10:59
Spremenjeno:
28. 09. 2021 ob 21:47
To je fotoverz, beri skupaj s pogledom na fotografijo:
Pesem, ki je ganljiv klic iz samote (tokrat deluje še boljše brez fotografije) - tako zelo resničen, čestitke,
lp, Ana
Hvala, Ana. Me veseli, da si jo začutila.
Mirjam
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mirjam Dular
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!