Na križpotju pokopan bom,

kakor v starih časih so

pokopavali morilce,

ki sejali smrt so, zlo.

Na križpotju pokopan bom,

ker ubijal sem, grešil

in nazadnje še na sebe

lastno roko položil.

Kdor se znajde na križpotju,

kjer grob neoznačen ždi,

naj pokriža se in zmoli

zame očenaše tri!

Noč je, luna se za hrib je skrila, bdenje

te ubija, pesmi nenapisane ...

ah, te želje, večne želje ... veš, življenje

že od nekdaj na trpljenje rima se

Daj, zaspi, saj ptice ne žgolojo več

svojo zimzeleno melodija,

in zverine, tudi te že spijo,

davno so zaspale, polnoč je že preč,

ti pa zoperstavlajš večni se naturi

in iz svojih ust, že trudnih, zehajočih

rad zaslišal bi spev večni po vsej sili

a večnost le ponižnih se usmili

ubogi stvor, da se morda ne počiš,

zaspi zdaj in ob svoji zadnji uri!

Na stopnicah cerkve godel

godec je na violino,

trg prešernov, pust, samoten

je napolnjeval z milino.

Noč bila je, skoraj polnoč,

ko začule melodijo

tri osamljene so duše,

tiho se pred njim zvrstijo.

in poslušajo ga plaho,

dokler polnoč ni odbilo

in še bolj samotne, tihe

v noč izginejo nemilo.

pri ljubici svoji 

 sem knjižico našel

ljubezenske pesmi

zdaj žolte in prašne

nekoč pač bile so

nekomu darilo,

saj s svinčnikom drobnim

napisano v knjigo

stoji posvetilo

v njej s svinčnikom piše 

platnice vse prašne

bile so, prašne,

v drobni knjižici

pri ljubi svoji sem nekoč

našel knjigo poezije,

v njej je s svinčnikom pisalo

le za tebe srce bije

mi preljuba moja fani

to kot fantič je napisal

drobna zbirka pesmi

 v njej je s svinčnikom pisalo:

Piroški za novo leto

Matej Krevs