Dlani tu in tam zardijo.

Mežik za tem

se že stapljajo

v brezmejnih naročjih.

Lenobni prsti

prenehajo zaznavati

hipnost minevanja

ter se pretočijo

v skupno dopolnjenje,

kjer vse bolj krhko

tvorijo so-zvezdja

iz katerih sredic

potiho dihajo

nepopisni sladki lesketi

vsega in ničesar.

Drseči kodri dlani

-miže šepečejo,

kakor hitro

jim dopustimo

igrivo tekanje

po razsežnostih

najtoplejših

nezaigranih sebstev.

Samo,

če niso

eni in edini.

Ziegler