Linije na naših obrazih

govorijo druge zgodbe

naši spomini imajo drugačno konzistenco

in točko vrelišča pri kateri se pretopijo

v slike z medenim okvirjem

druge so tudi razglednice

ki jih pošiljamo iz različnih krajev

na moji je znameniti Berlinski Fernsehturm

in nekaj nejasnega hotenja med vrsticami

morda po zaobljeni polnosti

ki prebije samoto

morda po tvojih rokah

ki zdaj rinejo bogve kam

morda nisem bil

do konca iskren

s sabo

in si želim

da bi se me dotaknilo

več teles

me pribilo na tla

več pesti

seglo vame

več kratkih noči

morda sem nabral

premalo obstoječega

prozornih kamnov iz vseh celin

in obrazov

za v žepe

za hude čase

nasmehov

za noči ko se mi telo

utaplja v lastni senci

morda nisem preplesal

dovolj lepljivih plesišč

pofukal dovolj neumnih tipčkov

zaspal v jarkih sreče

in se zbudil brez denarnice

ali je preveč

če rečem

da pogrešam

napake

drobne

ukrivljene

zmote

in z njimi

mladost

z blatnimi škornji

in sladkorno peno

v roki

morda ne bom zapustil veliko

in se kak dan bojim

da bo moje telo izžeto

od neizživetosti

tudi praznina

je odločitev

in je ločitev

od časa

in telesa

morda

lomi mejo

med tabo

in mano

morda je

črta

drobna

nepomembna

praska

ki sešije

prst

s prstjo

obzorje

v mleko

čez ustnice

v obstoj.

Tom Veber