pesimistična
sivina vsenaokrog
trave imajo okus po prahu
drevesa brez plodov vajena vseh vesoljnih nadlog
sramežljivo zelenijo in trepetajo pred spomladansko zimo
ljudje s povešenimi očmi hodijo mimo zaprtih vrat težkih nog
poletja iz nekih drugih časov so le spomin
sonce ni več tisto sonce
ki prežene hlad z obraza
živi le tisti
ki koraka skozi dan slep in brez zmot
* dobro in slabo se nam kažeta v enako močni meri, še nikoli nismo bili ločeni tako skupaj, paradoks, ki obuja pesimistična občutja...vseeno lahko pričakujemo boljše čase.*
Čestitke.*
...na boljše čase...
Hvala.
Lp,B.
urednica
Poslano:
11. 05. 2020 ob 17:09
Spremenjeno:
11. 05. 2020 ob 17:10
Dober zametek, poskusi pesem preoblikovati tako, da nima skoraj vsak verz iste rime - ponekod je posrečeno, ponekod pa že zmerno/precej prisiljeno; pri prvih treh to lahko zelo elegantno rešiš z menjavo vrstnega reda:
2trave imajo okus po prahu
1sivina vsenaokrog
3drevesa brez plodov vajena vseh vesoljnih nadlog
... osebno bi se odpovedala rimi "otrok/nog" - naj se noge raje rimajo na "sonce", "prahu" ali na nekaj, kar bo namesto "sonca"; skratka: saj najbrž razumeš, kaj mislim - tudi znotraj forme lahko iznajdeš svobodo, kot se dogaja v vsakdanjiku.
In še ena sugestija: naj bo samo zadnji verz osamelec, ki se ne rima na nič, ker mu s tem daš tudi neko vsebinsko sporočilnost.
Ne pesimistična, sem zelo optimistična, Sara
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: berni
- 06. 05. 2020 ob 13:13
- Prebrano 507 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 66.6
- Število ocen: 3