pesimistična

trave imajo okus po prahu

sivina vsenaokrog

drevesa brez plodov vajena vseh vesoljnih nadlog

sramežljivo zelenijo in zaman čakajo na vrišč otrok

ljudje s povešenimi očmi hodijo mimo zaprtih vrat težkih nog

poletja iz nekih drugih časov ne bo jim ga dal noben bog

sonce ni več tisto sonce

ki prežene z obraza jok

živeti sme le tisti

ki maršira skozi dan slep in brez zmot

 

berni

Svit

Poslano:
06. 05. 2020 ob 13:38

* dobro in slabo se nam kažeta v enako močni meri, še nikoli nismo bili ločeni tako skupaj, paradoks, ki obuja pesimistična občutja...vseeno lahko pričakujemo boljše čase.*

Čestitke.*

Zastavica

berni

Poslano:
07. 05. 2020 ob 08:20

...na boljše čase...

Hvala.

Lp,B.

Zastavica

Sara Špelec

urednica

Poslano:
11. 05. 2020 ob 17:09
Spremenjeno:
11. 05. 2020 ob 17:10

Dober zametek, poskusi pesem preoblikovati tako, da nima skoraj vsak verz iste rime - ponekod je posrečeno, ponekod pa že zmerno/precej prisiljeno; pri prvih treh to lahko zelo elegantno rešiš z menjavo vrstnega reda:

2trave imajo okus po prahu

1sivina vsenaokrog

3drevesa brez plodov vajena vseh vesoljnih nadlog

... osebno bi se odpovedala rimi "otrok/nog" - naj se noge raje rimajo na "sonce", "prahu" ali na nekaj, kar bo namesto "sonca"; skratka: saj najbrž razumeš, kaj mislim - tudi znotraj forme lahko iznajdeš svobodo, kot se dogaja v vsakdanjiku.

In še ena sugestija: naj bo samo zadnji verz osamelec, ki se ne rima na nič, ker mu s tem daš tudi neko vsebinsko sporočilnost.


Ne pesimistična, sem zelo optimistična, Sara




Zastavica

Komentiranje je zaprto!

berni
Napisal/a: berni

Pesmi

  • 06. 05. 2020 ob 13:13
  • Prebrano 137 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica