Hoja po poteh prvih korakov,
tih večer objema staro vas,
v brlogih s spuščenimi roletami
zazrti vaščani.
Večer po nevihti.
Srečam samo njega,
ki me prepozna.
V teh nočeh so barve žive.
Kaj te je prineslo v ta srečen san?
Kakor hitro spustim, prejmem.
Osreči me beseda hvala.
Končno se življenje prebuja iz tavanj in želja.
Kritiziram lahko samo tisto,
česar sam ne zmorem spremeniti.
Modreci za prihodnost.
Ko umetnost ne bo več mislila,
bo ministrstvo za ezoteriko,
prenehalo biti ministrstvo.
Kako se pogovarjaš s seboj?
Tvoj glas je moj.
Sprejmi obraze živega duha,
tudi, ko se kontroliraš.
Nihče ne gleda,
redko kdo vidi,
razen tebe samega.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Doroteja Vrbanova
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!