RIBIČ
Hrapav vzdih je obvisel v zraku.
Sonce se je zasidralo v očeh.
Skale so objele
nasedlo, razpadajočo barko.
Na njej ti.
Ribič iz nekih drugih časov.
Tam, daleč od vseh,
si si slekel slano, oznojeno kožo
razbrazdano od sonca in vetra.
Po tanki svetlobi
si se med planktonom spustil
v prosojno temino.
Po prostranstvih najgloblje tišine
loviš zlate žarke
dneva in noči.
mene je tale ribič potegnil s sabo ... Ampak sem izplavala, ga pa vidim ... in svetlobo, ki pronica na dno morja ...
popravi tole - najglobje---NAJGLOBLJE
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
- 05. 05. 2020 ob 19:42
- Prebrano 470 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 88.8
- Število ocen: 2