ZVEZDNE STEZICE

Na poti na hribe,
na katere sem šel brez malice in zajtrka
po belih skalah
na vsakega posebej,

z elastičnim, neponovljivim
navdušenjem žabjih krakov,

sem odmislil vse macesne viharnike,
ki so se pretvarjali, da jim žgečkajoč
vetrc pihlja med suhimi iglicami.

V takšnih izžvenketanih
trenutkih odtujitev
vsega sit človek dobi apetit.

Najraje bi snedel kakšno neiztrohnjeno knjigo,
šel tudi v zapor brez razlogov, in tam
v družbi pajkov in ščurkov
pisal krilate verze.


Na vrhu so me pričakala otroška igrala
ter stenska ura brez kazalcev.
Po toboganu se je spuščal orel.

Prvič sem pogledal navzdol
in videl le
mehko svilnato ljubezen,
ki se je kot pajkova mreža
razgrinjala po obzorju -

kot na samem začetku,
ko je Bog pritisnil na gumb 
in se je s pokom šampanjca
rojevala svetloba.

Odbilo je,

in na preprogi oblakov
so se zvezde zdele tako blizu
in dotakljive,

ko je bila noč
najtemnejša.

Magnezij

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
10. 05. 2020 ob 11:37
Spremenjeno:
10. 05. 2020 ob 09:37

nekaj ironije  vidim v tej družbenikritični pesmi,  pa   releksijo na svet, ki ga živimo, veliko simbolike in kanček izpovedi bitja, ki gre in vidi. Zvezde pa kar sijejo (??)

Bo orel, ki se spušča po toboganu, tudi deležen mehke svilnate ljubezni? Morda se mu bodo peresa zapletla med  šipe kolesa ...

:)

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Magnezij
Napisal/a: Magnezij

Pesmi

  • 05. 05. 2020 ob 06:21
  • Prebrano 301 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 202.1
  • Število ocen: 8

Zastavica