Na poti na hribe,
na katere sem šel brez malice in zajtrka
po belih skalah
na vsakega posebej,

z elastičnim, neponovljivim
navdušenjem žabjih krakov,

sem odmislil vse macesne viharnike,
ki so se pretvarjali, da jim žgečkajoč
vetrc pihlja med suhimi iglicami.

V takšnih izžvenketanih
trenutkih odtujitev
vsega sit človek dobi apetit.

Najraje bi snedel kakšno neiztrohnjeno knjigo,
šel tudi v zapor brez razlogov, in tam
v družbi pajkov in ščurkov
pisal krilate verze.

Na vrhu so me pričakala otroška igrala
ter stenska ura brez kazalcev.
Po toboganu se je spuščal orel.

Prvič sem pogledal navzdol
in videl le
mehko svilnato ljubezen,
ki se je kot pajkova mreža
razgrinjala po obzorju -

kot na samem začetku,
ko je Bog pritisnil na gumb 
in se je s pokom šampanjca
rojevala svetloba.

Odbilo je,

in na preprogi oblakov
so se zvezde zdele tako blizu
in dotakljive,

ko je bila noč
najtemnejša.

Srečko Luštrek