Ebbin monolog, ko sedi sama na sedežnici

Gledam dol v vabljivo globino, v slepečo belino gledam, v belo praznino. Hektarji in hektarji beline.  Nimam tal pod nogami. Tla  pod nogami mi zginjajo že nekaj časa, mi zginjajo

kot bi stala na tankem ledu, pod njim pa je brezno, prepad grozljive bele praznine. Samo sekunda in ni me več.

Tri

štiri

zdaj ...  

STOP!!!

Ebba, stop! ne razmišljaj o takšnih neumnostih. Pozabila si kako je bit srečen, to je vse. A kako sploh bit srečen?

Utrujena sem, utrujena od tega pretvarjanja, da je vedno vse v redu. In padam, dolgo, globoko. Ja, prav zares bi najrajš skočila dol in končala vse to. Nimam več volje do življenja in vse, kar mam rada izginja, izginja v to belo praznino pod mano.  

Počutm se izgubljeno. A sprejemam prave odločitve? Je prav kar počnem? Kdo sploh sem in kaj hočem? 

Vrtim se v večnem krogu, znorela bom. Ne zmorem več. Ne prenesem več tega, kar sem postala. Čustvena razvalina. Včasih si predstavljam, da bodo snežinke očistile z mene vso nesnago, da bodo pobelile moje telo in moje besede, ki so počrnele od črnogledosti.

Ujeta v krogu, znotraj sebe in svojih občutkov. Ampak to v resnici nisem jst. Želim bit srečna in živet polno življenje. A preveč zahtevam? Kdorkoli že, povej mi: a preveč zahtevam? 

Po drugi strani pa, a mi kej manjka? mam dva lepa otroka,...smučam...spim v dragem hotelu..medtem ko eni nimajo za jest se jaz smilm sama sebi. 

Mogoče si moram poiskat pomoč. Terapevta recimo. Mogoče vse skupej jemljem preveč resno. Ne vem. Ne vem več kaj nej si mislm.  

Ne ne ne. S takim razmišljanjem ne bom nč dosegla. Točno to je problem. Če ni ljubezni med nama, je pač ni? Kot da mi to ni blo jasno do zdej. Kolkkrat sem si že rekla, da bom šla stran od tebe. Stran stran stran. Ko si pobegnil s pobegom mi je dokazal, da mu je mar samo za svojo rt. In zdaj mam jaz slabo vest  glede svojega počutja. Še otroku je jasno, da delam budalo iz sebe. 

Thomas, kaj se greš? A ti želiš, da se najino življenje tko nadaljuje? Najrajš bi kričala na ves glas. Kričim, ampak me noben ne sliš. Moj glas prodira v daljavo, ampak noben me ne sliš, še najmanj pa ti. Zakaj me ne slišš? 

Thomas. A me slišš? Zbud se, pizda. Poglej me v oči in mi prosm, prosm povej da ti je žal.  Samo to si želim. Želim slišat tvoj oprosti. Ti pa me ne moreš pogledat niti v oči. Po vseh teh letih, ki sva jih dala čez, me ti niti v oči ne moreš pogledat. Kam sva pršla? A se kdaj vprašaš to, al ti je vseen Priznej, da ti je vseen. Bod moški in priznej. Ker jaz ne vem več, kaj se dogaja. 

Sto stvari mi gre po glav.  Ponoč se zbujam. Ne morem več spat s človekom, ki je moj mož samo še po imenu. In jaz v tej zgodbi nimam kej iskat. In najini otroci to seveda čutjo.

Zakaj sem se poročila s tabo? Zakaj si se poročila z njim? Očitno sem mislnaa, da te poznam. Zaljubljena sem spregledala resnico in nisem si mogla priznat. Do szdej. Zdej mi je jasno kot beli dan. Sva dva tujca na isti poti. 

Živim to življenje: na eni strani se sprašujem, kaj pravzaprau delava skupaj...po drugi strani pa moram bit njegova čudovita žena. 

Rada bi ga ljubila tko, kot sem ga pred leti, ampak nisem več sposobna. 

Kaj se dogaja med nama. Utrujena sem. Utrujena sem. 

Ne poznam naju več. Ne poznam sebe. Ne poznam tebe. Ne poznam naju več. 

Kričim in ti me ne sliš. Noben me več ne sliš. Nabira se u men in nabira. In noče ven. Kričim in se odmikam. Dušim se. 

Thomas 

Kaj se dogaja z nama.

Poskušam se umaknt. Pa mi ne gre, ker se pravzaprav ne znam umaknit.. Ne želim si. Želim bit s tabo. Sprašujem se, če ti želiš enako. Objem me. Ne rabm besed samo objem. Dragi moj, če ti bo lažje, objem me. Ne pretvarjaj se več. 

Prosm. 

Poišč me in rec mi, da bo vse v redu. Začniva od začetka. Ne pustit da najina ljubezen ugasne. Začniva spet od začetka. Ne pustit, da se najina pot konča.

Rada bi, da skupej letiva. Deleč stran od tega sveta. 

Želim si le, da bi me objel. 

Želim si.

Objem.

Spet se samo tolažm z mislijo o objemu. Ne, objem ne more popravt stvari. Kako nej končam to? Kaj nej nardim?

Matej Krevs