Sem kot osamljeno pero,

potujoče v poletnem vetru,

kaj sem ti nekoč skrito rekel,

da si lepa,

ko zjutraj odpreš oči

in so tvoja usta željna poljubov

ko rjuha zdrsne,

odkrije svilnato kožo,

sočne vdolbine v katere se pogreznem,

ko sanje prenesem čez prag

in me ne pustiš odditi,

ker postaneva nerazdružljivi ptici,

a na koncu,

ostanem le osamljeno pero,

katero veter ponese na tvoje okno

in skozenj vidi, da nisi več moja.  

Suzana Kavka