Včasih me zaskrbi da bi se stene nekega lepega dne
odločile sesesti na moje koščeno telo
njihova teža bi me pribila ob parket
mi predrla sapnik
da ne bi mogel poklicati
na pomoč
kak dan me je strah
da bi se kdaj zvečer
čisto po tiho in neupazno
od nekod prikradel tornado
vdihnil moj stanovanjski blok
in ga izbljuval nekje sredi Atlantika
in potem me je strah sosedov
tistih ki ne pozdravljajo
in smrdijo po zažganem
strah me je kaj se plete
pod tistimi težkimi suknjami
plasteh presladkega parfuma
ki vztraja v dvigalu še dneve tedne
bi me moralo zaskrbeti
ko jim enkrat na leto
navadno za božič zmanjka soli
in zvonijo pred mojimi vrati
strah me je netopirjev sestankov prepolnih skodelic kave sestradanih volkov maminega porcelana pretihih budilk škripajočih se tal avtobusov policistov nerodnih stevardov
ogledal ki spreminjajo obliko in značaj strah me je bodic morskih ježev valov plavutk prevročega sonca peska ki golta predmete in spomine
strah me je teme ki se ob jutrih zatakne ob naše plašče.
Všeč mi je eruptivnost te pesmi,
pazi le: da ne bi (narazen) in pa stanovanjski blog (si mislil blok?),
lp, Ana
Hvala Ana, joj tega pa sploh nisem videl, bom popravil.
Vse lepo,
Tom
Čestitke k pesmi, ki zmrazi in hkrati poveže, ker so v tornadu strahov tudi naši strahovi ...
lp, Ana
O kako si lepo napisala, hvala.
Lep vikend, Tom
Lepo, Tom,
me je pa zmotilo pri verzu
"bi me moralo zaskrbi
ko jim enkrat na leto..."
zaskrbeti???
Lep pozdrav!
JUR
Jur, super bralsko oko - Tom, to tudi popravim?
Lp, Ana
Hvala Jur in Ana, joj to pa res nisem videl, bom popravil.
Lep vikend obema,
Tom
Joj vidim, da ne morem sam popraviti, lahko prosim ti Ana?
Urejeno,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tom Veber
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!