Čez tisoč let
Zeleni listi,
rumeni listi,
rjavi listi.
Tanko zrcalo na površini
in odsevi ... nešteti odsevi.
Bela debla,
siva debla,
črna debla.
Debela razbrazdana koža
in toplina ... toplina mrtvega drobovja.
Spomini tisočletij ujeti v koreninah,
stotine odmevov utišanih v mahu.
In njena ostarela roka
na skodelici sladkanega čaja.
Kot pravljica, v kateri je treba skozi stoletni gozd (osamo, premišljevanje), da se zaveš (svojih) korenin in vsečasja ... čestitke,
lp, Ana
O, hvala Tom, me veseli, da ti je všeč! :)
Hvala Dušica, me veseli, da ti ugaja! :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lorijan (Luka Šturm)
- 29. 04. 2020 ob 23:03
- Prebrano 809 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 208.51