Skoraj pod vrhom hriba stoji moj grad
mogoče je le privid v mojih očeh
a ko sonce zjutraj se dvigne nad temo
pospremi me rdeča zarja
s petjem jutranjih ptic, ki sega v nebo.

Okoli gradiča je zeleni vrt
pomladna zemlja je posrkala vodo iz snega
prve rastlinice že silijo v nebo
in češnje pri sosedih s svojimi cvetovi pobelile so zemljo.

V moji utrdbi je sobica, ki je čisto moja
tam se vse spremeni
tisto je pravzaprav moj utrjeni stolp
tam si bom spletala lase in čakala na princa,
ki nekoč z belim konjem pride iz jutranje teme.

Svet se vsak dan spremeni,
včasih dežuje, pa spet sneži,
včasih me kakšna od mojih sester jezi.

Pa vendar bom vedno,
kjerkoli že bom
pomislila v srcu – tam je moj dom.

Tomaž Jevšenak