Na glavi moji nežna roka,

popolnoma prozorni nohti,

in nohti na displeju,

dva gumba,

dve roki,

nežni gumbek v moji glavi,

zaviti v svetlo jesen,

ko zavijam,

drugi pa se zvijajo,

not moram, 

v notranjost,

vendar ne želim ostati,

na ekranu,

v dolgi sondi,

med koleščki brez koles,

ropotanje dveh teles,

v centrali je zavpil,

vendar nisem slišal ga,

pa je šel,

jaz šel sem z njim,

v neki prostor brez luči,

brez čudes in brez teles,

kašljal sem v vsem volumnu,

slednjega pa ni bilo,

da bi mi zmasiral vrat,

ker sem hotel ven,

na prosto,

v prepad,

v neko zmrznjeno dvorano,

kjer mi pes bo lizal rano,

kjer jih bo dobil po pasje,

jaz pa hočem,

hočem ven,

na jeziku kapljica,

znotraj grla kapljica,

spodaj tam pa lužica,

z očmi, zobmi in kremplji,

mi grozi,

mi reže trak na nosu,

na tekočem traku trese,

trese,

da se vse pretrese,

jaz pa hočem,

hočem ven,

a ne morem,

ne pusti,

v majceni je vrečkici,

nekaj mikroorganizmov,

jaz pa hočem,

hočem ven,

ven iz glave,

ven s trebuha,

a ne morem,

na jeziku kapljica,

pred menoj orjaka dva,

ne pustita me brez rane,

mi prerežeta membrane,

z nekim čudnim.....

jaz pa hočem,

hočem ven,

na displeju gumbka dva,

na displeju črtica,

ki s sebe riše žensko,

s kapljicami na jeziku,

z jezikom na očeh,

z jezikom jezikavim,

jaz pa hočem,

hočem ven,

saj je kar mrzlo tu notri,

sam pa si želim vročine,

balzam,

kremo in svežine,

na jeziku kapljica,

kapljica in gumbka dva,

na displeju se izpiše,

da smo zdaj 2 štuka višje,

v sobi,

kjer je vse odprto,

v žogi,

davno že razpadli,

je razpadla kapljica,

na konici jezikavi,

gumbek celo zgodbo ustavi,

kmalu se zbistri v glavi,

hočem,

hočem,

hočem ven,

in potem se prebudim,

se obrnem,

umirim,

zunaj sem,

in zunaj ni,

sem v televiziji,

gumb se ugasne sam od sebe,

jaz pa hočem stran od tebe,

jezik slinast jezikavi,

kapljica na tvoji glavi,

gremo ven.....

mladi umetnik