beli slapovi dežujejo
iz krošenj neba

slutiš vonj listja
pod koraki

mleko noči, ki zaseje
preorano dlan
s kretnjami srn
in ptic

pod mahom misli počiva
divja sestavljanka nebes

sanje
drugih dolgih dihov
v črni prsti

pesem nevidnega očesa
spečega v vetru

naj ti darilo noči
steče v srce

naj te preplavi tiho

objemi kristalno
ivje besed
ki bo v hipu zdrvelo mimo

zasej ga v obraz papirja

naj se te dotakne skrivnost
in ostane nedotaknjena

Srečko Luštrek