Ne spim,
razbiram krivulje,
ki pihajo skozi razpoke misli,
kar jih vidim v šibki svetlobi mesečine.

Sapice me dvignejo v zrak
in ženejo v temo.

Šele ko jim poide moč,
me odložijo
na mehki mah.

Potikam se med vejevjem, ki me boža.
Ne začutim krvi.

Voda šumi
in vzame moj sluh.

Luna se iskri na kodrih brneče struge
in vzame moje oči.

Tipam skale,
da najdem pot.
Spolzke so.

Stopim v reko,
ki vzame moja stopala,
voda so.

Izgubljam se.

Zakaj, vprašam reko,
a mi ne odgovori.
Zakaj.

Hudournik odkrije zatišje
in skali tišino.

Jaz nosim tebe
in ti nosiš mene,
zašepeta.

Kefir