Stal sem v temni sobani,
nič nisem videl,
nič nisem slišal,
vse sem lahko le v mislih orisal.
Bilo je samotno, temno,
Zato sem sobano vprašal glasno:
Srčno hlepim po družbi ljudi,
ali resnično vsi so že šli?
Odvrne sobana: že šli, šli …
Čemu so me tukaj pustili,
ko so me vendar ljubili?
Vpije sobana: ljubili, ubili …
Nisem še našel na prosto prehoda,
ali iz tebe res ni izhoda?
Sobana ihti: ni izhoda, izhoda …
V tebi; sobani globlje od jam,
ostal sem pozabljen in sam?
Joče sobana: sam, sam …
Zelo lepa pesem...Sobana ihti: ni izhoda, iz hoda …
… vse, kar je lepega, je prav, da delimo z drugimi, tudi pesmi … hvala, ker Odmev v Sobani deliš z bralci, tudi z menoj;)))
lp, koni
brankicab, koni, hvala za mnenje :)
urednica
Poslano:
26. 04. 2020 ob 08:56
Spremenjeno:
26. 04. 2020 ob 08:57
Pesem, ki sede v trenutni vsakdanjik ... ko je ves svet za posameznika velika prazna sobana.
Lp, lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: daris đufarović
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!