AD 1593 

Vojske sultana Murata

pod poveljstvom Hasan-paše

so se pred trdnjavo Sisek

že v treh letih tretjič zbrale.

Zvon cesarski se oglaša

vsak dan trikrat in kristjane

kliče, drami, da bi v bitki

porazili Turke strašne.

20 000 se jih zbralo

je pred vrati te trdnjave,

naših je zgolj  za tretjino -

še en dan - in Sisek pade!

Na dan svetega Ahaca

sine svit krvave zarje,

boj se vname, boj srditi,

ah, ne boj - mesarsko klanje!∗

od krvi je vsa rdeča

voda Kolpe, Odre, Save.

Vzkliki, psovke, kriki: Alah!

slišijo se miljo daleč,

hrup pištol, mušket, kanonov

in pa jekla tresk, zvenčanje.

Že turki nas zmagujejo,

ah, že vpijejo: Dajanmek!

zdaj spahiji napadli bok

so pešadije hrvaške

in s pešci anatolskimi

so zagozdili jih v škarje.

Umika se pehota vstran,

v tem oddelek janičarjev

požene se za njo in že

zašvistijo krive sablje.

A zdaj so Karlovčani tu

in kranjska konjenica, vse

kar pride jim nasproti stre

z biči, s kiji, z mečevanjem.

Kakor vihar kdaj razbesni

se naenkrat sredi gmajne

da debla padajo, tako

zdaj od gozda te armade

za možem pada mož, dokler

kozji rog jim ne ukaže:

umik! In Turki v beg na vrat

na nos se poženo, saj v tem

se je čez Kolpo zrušil most,

kam zdaj? nazaj - v vodo? na breg?

čuj vzkliki na pomoč indat,

ravsanje za zrak, grgranje

in klici milosti: Aman!

a vse zaman - globoka je,

globoka reka Kolpa tod

in golta, srka, grabi vse,

kar zaide v njeno strugo:

ljudi in konje, handžarje.

Od turbanov in fesov vsa

že pisana gladina je,

kaj kmalu jih odnesel tok

bo po Kolpi vijugaje

v reko Savo, ki se izliva

v strugo Donave počasne

ta pa v Črno morje širno,

kjer sprehaja vzdolž obale

Sultan s svojimi se paži,

tja zdaj tovor ta ravna se

z njim gre črna vest, novica:

premagana, končana je

armada tvoja, strašni car,

končan je osmanski zdaj sen.

∗ Uvod h krstu pri Savici, France Prešeren

Matej Krevs