Prišla sem po samotni poti na ta kraj, kjer nihče ne zahteva naj stojim dva metra proč.
Kjer ne štejem korake.
Prišla sem na ta kraj, da me prevzame. Da me objame.
Da me spomni, kako topel je lahko stisk rok.
Prišla sem na ta kraj, da si napolnim dušo z življenjem.
Do vrha. Da pljuska čez kot razpenjen val.
Razprostrem roke kot ptice krila.
S plapolajočimi nosnicami in odprtimi usti hlastanje globoko zajemam zrak.
Svobodo.
S široko odprtimi očmi zrem v zeleno krajino pod menoj, ki se širi in raste in se razteza navzgor proti svobodnemu nebu.
Ki diši po cvetju divjih češenj, vtihotapljenih med gozdna drevesa, po smrekovih poganjkih, po mladih travah in mehkem mahu.
Prišla sem na ta kraj, kjer me pozdravlja razkošna cvetoča jablana, ki se tekmovalno ozira navzdol na nevesto z belim pajčolanom, ki svoje veje dviguje k neskončnemu nebesnemu svodu.
Vroče lice bi naslonila na njeno deblo in poslušala kako ji čebele nežno mrmrajo svatbeno pesem. Samo en cvet, en češnjev cvet, odlomi moja draga.
Legla bi v travo, ki se prebuja ob brsteči trti in počakala na prvi cvet. Na prvi grozd. Na svobodo.
Med travo ob brsteči figi se lesketajo pajčevinaste sanje. Potonike se pripravljajo, da zacvetijo v svoji lepoti. Da zadišijo.
Tiho se v meni rojevajo misli.
Druga za drugo vrejo na plan. Prinašajo strast. Toliko strasti, da zaboli. Ni še pravi čas zanjo.
Čas je za vračanje v čuden čas, ki jemlje. Solze stečejo po licu.

Ksenija Trs