Spet ti pišem pesem, draga Veržejanka,

s'rota zablodela, s'rota brez obstanka.

Zginila kot sonce si v decembru tistem

a sedaj sva našla se na kraju istem.

Kak' zelo si zrastla, kak' se spremenila!

Po izgledu ženska, a po duši - vila.

A čeprav si vila, nisi več svetnica

kakor te opevala prejšnja je vrstica.

Ti si samo človek iz mesa in krvi

ti si kakor ogenj, švigajoč z' nozdrvi.

Si kobila iskra, hkrati mirna reka

mehka kakor žamet, trda kot opeka.

Kdo bi te razúmel, dekle iz Veržeja

kdo bi še doúmel, kje je tvoja meja?

Nič te več ne ljubim, midva sva končala

po naključju le poti sva prekrižàla.

Naj te sreča spremlja kamorkoli pojdeš

in na svoji poti do modrosti dojdeš.

Jaz grem spet na svoje, svojo srečo ískat

po garaškem delu si veselo piskat.

orfej