Ob moji stari lopi
raste najlepši španski bezeg.
Zaživel je,
ko se nisem več zmenila zanj.
Kar naenkrat je vse okrog pustinja,
kot bi očistila le eno packo z ogledala,
ki ostaja prašno in zamegljeno.
Ta pritok nečesa lepega,
ta mili vonj
je preplavil zanemarjenost.
Sem bila že kdaj tako zagledana?
Še nikoli nisem tako dehtela,
kot da bi skočila v čudež.
Bila sem knjiga,
ki se vedno odpira na isti strani.
Zdaj sem simfonija v vijoličnem.
pomladna slika, ki razkrije simfonične razsežnosti preprostosti lepote,
LP, Lidija
Lidija, hvala za lepo interpretacijo. :)
lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: arabela - briar
- 16. 04. 2020 ob 15:37
- Prebrano 595 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 119.31