Že kot otrok je bil drugačen. Ni maral dotikov,  tudi smejal se je bolj redko.
Otrok in njihovih iger ni razumel.
Tudi v šoli ni imel prijateljev in z učenjem je imel težave. Blestel je le pri matematiki in risanju.
Kasneje, si je celo ustvaril družino, vendar mu ni bilo čisto jasno kako naj družinska skupnost funkcionira in zadeva se je hitro razpadla.
Po ločitvi se je umaknil v svoj svet. Živel je špartansko življenje, jedel slabo, nosil stare, ponošene obleke, medijev ni uporabljal. Le majhen tranzistor je imel na okenski polici.
V nobeni službi ni zdržal več kot leto dni. Je pa veliko slikal in pisal pesmi.
Ljudje so ga imeli za čudaka, niso ga razumeli. Z nikomer se ni družil.

Sedaj, ko je ostarel, ima znanca, s katerim se pogovarja ob sobotah na pokopališču.
Patronažno sestro, ki ga obišče vsakih štirinajst dni. Zbirko starih vinilnih plošč, slike, kitaro, poezijo in sosedova vnuka;
Jurčka in Marjetko.
Z njima se dobro razume. Večkrat potrkata na vrata in potem se pogovarjajo, pregledujejo stare predmete. Dobro mu dene njuna radovednost in velike, začudene oči.

Odkar pa je izbruhnila ta nova bolezen, ta covid 19, in je vlada odredila, da se ljudje ne smejo več družiti, je ostal čisto sam.
Patronažna ne prihaja več. Hrano mu dostavijo pred vrata. Na pokopališče ne more, ker je v drugi občini. Najbolj pa pogreša Jurčka in Marjetko.


izolacija
za zaprtimi vrati
lega na dušo

triglav