Karantena me osamuje

daje mi občutek

kot da je nekaj hudo narobe

in prosim višjo silo

da mi ne nameni kakšne bolezni

da ne bom med ljudmi kot kužna

odvadila sem se gneče

to pa čisto zagotovo

ko grem po mestu

sva s psom čisto sami

kot da bi se vsi izselili

ali kot da hodim po mestu

ki je nekoč živelo

in je že dolgo mrtvo

a tudi to pojem

kakor marsikaj v življenju

in samo včasih ko grem

po kruh in jajca

si nadenem masko

da prestrašim sebe in druge

čeprav tega nočem

grem naprej

morda bo bolje

le da potrebujem

nekaj potrpljenja

čeprav mi ga že zmanjkuje

sem samo še tista

ki si želi življenja

IŽ-lev