Srebrna odeja šumečih valov,
razgalja skrivnosti iz morske globine,
utrujena skala iz njenih okov,
ranjena riše stoletne spomine
pozabljenih časov in starih svetov.

Pogled se topi in voda diši
in morje od strastnih orgazmov buči,
Naslade, pohote in divje noči
od vročih poljubov obzorje drhti.

Kar je bilo, nič ni.

Spominja se morje krvavih noči,
nesrečnikov krike utrudno duši,
ko v skalo zareže boleče sledi,
jedke so solze še kamen boli.

Vse kar je, stoji.
In že, nič ni.
Jebene besede jebejo.
Pička vam materna!

Kaj je tebi, če te gane?
- tuja sreča, tuje rane.
Kakšne drug si riše slike?
Kaj je sočutje, kaj gnile olike?

Komu morje kleše spomenike,
Kdo jih čita, kdo slavi?
Koliko vojakov je umrlo za malike?
V morje so stekle reke krvi.

Vergil