Oblekla si je svežo pižamo,

pojedla nekaj malega,

malega,

za večerjo,

nato tišina.

Tišina,

njeno telo v pižami,

seksi pižama na seksi telesu,

vse skupaj na starem fotelju,

nato fotelj,

zaškriplje,

škripanje.

Strah,

deklici se naježi koža,

lasje gredo ji v luft,

prestraši se,

le za trenutek,

za trenutek,

ki traja,

le trenutek.

Trenutek za tem,

ona bi,

ona bi rada,

rada bi gledala skozi ozko,

ključavnico,

ozko luknjo,

a luknja je samo luknjica,

ozka,

tesna,

pretesna.

Nato tesnoba pride k dekletu,

s smrdljivo roko ji pokrije usta,

usta,

pravkar so samo zazehala,

pozno je že,

zelo pozno.

Kasneje tesnoba pride do dekleta,

ga stisne,

grobo stisne za levo dojko,

grobo,

boleče,

hudo,

dekle pa se je le popraskalo po srbečih prsih,

kot vsako noč,

med spanjem,

ki spi.

Sredi sanj dekle spozna,

da ji že odteka kri,

vsa pižama je krvava,

cela postelja rdeča,

dekle pa se je samo,

malo pomočilo,

v posteljo,

nič zato,

je šla po krpo, 

neko krpo,

in se obrisala z njo.

Nato je znova oblekla si pižamo,

znova,

znova in znova,

pozabila je na njo,

znova in znova,

njeni skodrani lasje znova,

znova so bili ob njej,

le glej, 

da spet si tu,

nazaj.

Bila nazaj je,

v pižami,

na fotelju,

v omami,

kaj počela je,

je skrito,

skrito v ključavnici,

v preozki luknjici,

a na njeni drugi strani,

v majceni sobani,

dve telesi tam ležita,

dve telesi tam visita,

vsako tam na svojem štriku,

kot v filmu,

ki ga ni.

Ni ga,

dekle se predrami,

v svoji čudežni omami,

v nezanimivi drami,

v brezdelju gre v sobo,

se zazre v to podobo,

grda je in garjava,

nima rok in nima nog,

v glavi so ji 4 luknje,

a v pižami,

v pižami.

Pižama vedno je oprana,

je fotelj lepo zravnan,

deklica odpre oči,

nič več zaspana,

saj naredil se je dan,

le dan,

vsak dan,

le en,

noben.

mladi umetnik