Zunaj tak hudičev mraz,

da bi človek ponorel,

a tam zunaj,

tam čepi,

neki klošarček vesel.

Debatira sam s seboj,

ne smrdi mu niti gnoj,

rad bi kupil nobel hlače,

pa še čevelj,

usnje kače.

Ves nalit nato poklekne,

ven s plašča nekaj vzame,

kos salame,

ki okusna in cenena,

dobro tekne.

V drugem varžetu žetoni,

dva za poker,

dva za skret,

mladi mož prav glasno rigne,

da ga sliši širni svet.

A kaj kmalu,

ves denar,

vse bogastvo izpuhti,

zamenarjen je berač,

ura pa že skoraj 3.

Že vrti se mu v glavi,

prazen mu želodec je,

pod trebuhom,

pod mehurjem,

nosi gnojne ranice.

Poleg njega se ustavi,

droben ptič,

s slamo v glavi,

pa brezdomni ga povabi,

na dve pivi,

ali pa nič.

Ptiček,

vrabec,

kos,

sinička,

nekaj starcu govori,

da je stanje sekskluzivno,

vsi ostali so že šli.....

Star smrduh pošteno ganjen,

in bolijo ga kosti,

revež čisto je podhranjen,

vakum v prazni glavici.

Mu nek fejst dolgin ponudi,

nekaj krhljev za obrok,

gresta skup na litanije,

starec strgan,

in otrok.

Poleg znaka z Lepo Vido,

kjer je velik tam smetnjak,

si zaupata veselje,

klošar star pa pade vznak.

Mladi fant v šoku ranjen,

gleda,

kaj naj bi storil,

potlej pa mu v glavo šine,

da lahko bi se obril.

Ne,

pobril se že ne bo,

le zakaj bi se friziral,

kodri mu stoje lepo,

rajše še naprej bo ordiniral.

nekaj časa bo stagniral,

a pred smrtjo bo ostal,

nekaj uric v samoti,

da bo v usta vsaj kaj dal.

Kralji,

princi,

jezdeci nedolžnih konj,

klošarji pa še berači,

okrog kterih širi vonj.

Neumiti,

neobriti,

strgani in zapacani,

tudi tisti bil je tak,

a na žalost,

umrl je predlani.

mladi umetnik